Najzgodnejša znana drevesa, ki veljajo za predhodnike sodobnih dreves, so nastala pred približno 385 milijoni let v devonskem obdobju. Ta drevesa so pripadala skupini progymnosperms in so imela primitivno obliko lesa, imenovano protostele, ki ni imela zapletenih celičnih struktur, ki jih najdemo v kasnejših lesnatih rastlinah.
Ko so se rastline še naprej razvijale, so razvile bolj zapletene žilne sisteme za transport vode in hranil po svojih strukturah. To je privedlo do nastanka pravega lesa, za katerega je značilna prisotnost sekundarnega ksilema, sestavljenega iz specializiranih celic, imenovanih ksilemske posode, in vlaken, ki dajejo moč in oporo rastlini.
Raznolikost in specializacija rastlin skozi geološko zgodovino je povzročila ogromno različnih vrst lesa, ki jih vidimo danes. Drevesa in lesnate rastline, ki pripadajo različnim vrstam in družinam, so razvile edinstvene lesne strukture, sestave in lastnosti, na katere so vplivali dejavniki, kot so podnebje, razmere tal in prilagoditve na njihova okolja.
Razvoj lesa je skupaj z drugimi rastlinskimi inovacijami, kot so korenine in listi, igral ključno vlogo pri razvoju kopenskih ekosistemov in prispeval k uspehu rastlin pri kolonizaciji in prevladovanju različnih habitatov na kopnem. Les je zagotavljal bistveno strukturno podporo, omogočal učinkovit transport vode in hranil ter služil kot primarni vir za različne oblike življenja, vključno s človekom, z zagotavljanjem goriva, gradbenih materialov, papirja in neštetih drugih izdelkov.
Razumevanje izvora lesa ne osvetljuje le bogate zgodovine evolucije rastlin, temveč poudarja tudi izjemno raznolikost in praktični pomen tega izjemnega materiala pri oblikovanju naravnega sveta in človeških civilizacij.