1. Zmanjšana telesna pripravljenost: Najneposrednejši učinek je zmanjšanje splošne telesne pripravljenosti. Žival se lahko trudi najti hrano, se izogniti plenilcem ali ohraniti primerno telesno temperaturo. To zmanjšuje njihove možnosti za preživetje in uspešno razmnoževanje.
2. Prehranjevalni stres: Če je prehrana živali omejena z razpoložljivimi viri ali če ne more najti ustreznih virov hrane, se lahko sooči s prehranskimi pomanjkljivostmi in podhranjenostjo. To lahko oslabi imunski sistem živali in jih naredi bolj ranljive za bolezni in parazite.
3. Izkoriščanje habitata: Zaradi pomanjkanja lahko slabo prilagojene živali izkoriščajo podpovprečne habitate, ki ponujajo manj virov in večjo konkurenco. Življenje v manj idealnih razmerah še poslabša izzive in stres.
4. Spremembe vedenja :Da bi premagali okoljske omejitve, lahko nekatere živali pokažejo vedenjske spremembe. Lahko spremenijo svoje vzorce iskanja hrane, razširijo svoje domače območje ali celo razvijejo novo vedenje kot odgovor na pritiske okolja.
5. Migracijsko vedenje: V nekaterih primerih so lahko živali podvržene sezonskim selitvam za dostop do primernejših habitatov. To se pogosto opazi pri selitvah ptic, kjer se vrste pozimi preselijo iz hladnejših podnebij v toplejša območja z boljšo razpoložljivostjo hrane.
6. Zmanjšanje števila prebivalcev: Če prilagoditev ni zadostna, se lahko velikost populacije zmanjša, ker posamezniki ne uspevajo in se ne razmnožujejo. Stalna neprilagojenost lahko povzroči ozka grla v populaciji in celo ogroženost vrste.
7. Izumrtje: V skrajnih primerih lahko vztrajna neprilagojenost povzroči izumrtje. To je še posebej zaskrbljujoče za vrste, ki so že ranljive ali imajo specializirane prilagoditve na določena okolja.
Prilagajanje na okolje je bistvenega pomena za preživetje, uspeh in sposobnost živali, da svoje gene prenese na prihodnje generacije. Kadar prilagajanje ne uspe ali je nezadostno, se žival in njena populacija soočita z vrsto izzivov, ki ogrožajo njihovo prisotnost v določenem ekosistemu.