1. Prebava :Živali zaužijejo hrano, ki vsebuje energijsko bogate molekule, kot so ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe. Prebavni sistem te zapletene molekule razgradi na enostavnejše sestavine, ki jih telo lahko absorbira in uporabi.
2. Celično dihanje :Celično dihanje je sklop presnovnih reakcij, ki potekajo v mitohondrijih celic. Vključuje razgradnjo glukoze, preprostega sladkorja, pridobljenega iz ogljikovih hidratov, za proizvodnjo adenozin trifosfata (ATP), primarne energetske valute celic.
a. Glikoliza :Ta začetna faza celičnega dihanja poteka v citoplazmi. Ena molekula glukoze se razgradi v dve molekuli piruvata, pri čemer se sprosti majhna količina ATP in nastanejo visokoenergijski nosilci elektronov, NADH (nikotinamid adenin dinukleotid) in FADH2 (flavin adenin dinukleotid).
b. Krebsov cikel (cikel citronske kisline) :Molekule piruvata iz glikolize vstopijo v mitohondrije in so podvržene vrsti kemičnih reakcij, znanih kot Krebsov cikel. Ta ciklični proces nadalje razgrajuje molekule piruvata, sprošča ogljikov dioksid in ustvarja dodatne ATP, NADH in FADH2.
c. Elektronska transportna veriga :Nosilci elektronov (NADH in FADH2), ki nastanejo v glikolizi in Krebsovem ciklu, prenašajo svoje elektrone v transportno verigo elektronov, vrsto proteinskih kompleksov, ki se nahajajo v notranji mitohondrijski membrani. Ko se elektroni premikajo skozi verigo, se njihova energija porabi za črpanje vodikovih ionov (H+) čez membrano, kar ustvarja gradient.
d. Oksidativna fosforilacija :Vodikovi ioni, prečrpani skozi membrano med transportno verigo elektronov, tečejo nazaj skozi specifičen proteinski kompleks, imenovan ATP sintaza. To gibanje ionov poganja sintezo ATP iz ADP (adenozin difosfata) in anorganskega fosfata (Pi). Energija, ki jo sprosti gradient vodikovih ionov, se zajame in uporabi za tvorbo visokoenergijskih vezi ATP.
3. Uporaba ATP :Molekule ATP, ki nastanejo s celičnim dihanjem, se nato uporabijo v različnih celičnih procesih in dejavnostih, ki zahtevajo energijo. ATP zagotavlja potrebno moč za krčenje mišic, prenos živčnih impulzov, sintezo bioloških molekul in številne druge celične funkcije.
Pomembno je omeniti, da medtem ko so ogljikovi hidrati glavni vir energije za večino živali, imajo lahko nekatere vrste specializirane prilagoditve za uporabo drugih virov energije, kot so maščobe ali beljakovine. Poleg tega obstajajo razlike v presnovnih poteh in učinkovitosti proizvodnje energije med različnimi živalskimi skupinami in vrstami.