1. Izguba in razdrobljenost habitata: Ko ljudje širijo svoja naselja, kmetijska zemljišča in infrastrukturo, posegajo v naravne habitate. Posledica tega je zmanjšanje razpoložljivega življenjskega prostora za domače vrste in moti njihove ekološke interakcije.
2. Prekomerno izkoriščanje in lov: Številne človeške dejavnosti vključujejo pridobivanje virov iz narave, vključno z lovom in druženjem. Prekomerno izkoriščanje domačih vrst, bodisi za hrano, krzno ali druge namene, lahko privede do hudega upada populacije ali jih celo poganja na rob izumrtja.
3. Uvod invazivnih vrst: Človeške dejavnosti pogosto vključujejo namerno ali naključno uvedbo tujerodnih vrst v novo okolje. Te invazivne vrste lahko izpeljejo domače vrste za vire, prenašajo bolezni in motijo ekosisteme.
4. Prenos bolezni: Ljudje in njihove domače živali lahko nosijo in prenašajo bolezni, na katere domače vrste nimajo naravne imunosti. Izbruhi bolezni lahko povzročijo množične smrtnosti in imajo uničujoče vplive na domače populacije.
5. Onesnaževanje in spremembe okolja: Človeške dejavnosti ustvarjajo različne oblike onesnaženja, kot so zrak, voda in hrup, pa tudi spremembe podnebja in rabe zemljišč. Te spremembe lahko motijo ekološko ravnovesje in omogočajo, da se domače vrste preživijo in razmnožujejo.
6. Sprememba živilskih mrež: Izguba ali upad domačih vrst ima lahko kaskadne učinke v celotnem spletu s hrano. Domače vrste so lahko bistveni plen za druge vrste, kot so plenilci in čistilci. Njihovo izginotje lahko moti naravne prehranske verige in ekološke interakcije, kar vodi do neravnovesja v populacijah.
7. Izguba genetske raznolikosti: Domače vrste imajo pogosto edinstvene genetske prilagoditve, ki jim omogočajo uspevanje v določenih okoljih. Zmanjšanje velikosti populacije zaradi človeških dejavnosti lahko povzroči izgubo genske raznolikosti, kar zmanjša odpornost vrst do sprememb v okolju in jih naredi bolj dovzetne za izumrtje.
Na splošno lahko prihod ljudi v habitat domače vrste predstavlja številne izzive in grožnje preživetju vrst. Prizadevanja za ohranjanje so ključnega pomena za zaščito in ohranjanje domačih vrst in njihovih habitatov, da ohranijo celovitost ekosistemov in preprečijo nepopravljivo izgubo biotske raznovrstnosti.