1. Izguba habitata in razdrobljenost :Glavni vzrok za ogroženost mnogih vrst je uničenje ali spreminjanje njihovih naravnih habitatov zaradi človekovih dejavnosti. Urbanizacija, krčenje gozdov, spreminjanje zemljišč za kmetijstvo, rudarstvo, netrajnostno pridobivanje virov, onesnaževanje in podnebne spremembe so glavni dejavniki izgube habitata.
2. Lov in krivolov :Lov za šport, trofeje ali nezakonita trgovina je pomemben dejavnik ogroženosti vrst. Nezakonita trgovina s prosto živečimi živalmi ostaja resna grožnja, zlasti za ogrožene živali, kot so sloni, nosorogi, tigri in pangolini.
3. Prelov in prilov :Prekomerni ribolov lahko izčrpa populacije do nevzdržnih ravni, kar povzroči ogroženost. Prilov, nenamerno ujetje neciljnih vrst, kot so delfini in morske želve, je še en velik problem pri komercialnem ribolovu.
4. Podnebne spremembe in premiki v distribuciji :Globalno segrevanje in z njim povezane okoljske spremembe lahko negativno vplivajo na ekosisteme, kar vodi do sprememb v porazdelitvi vrst, motenj v habitatih in spremenjene razpoložljivosti virov. Številne vrste se težko prilagodijo dovolj hitro za preživetje v tako spreminjajočih se razmerah.
5. Onesnaženost :Onesnaženje iz industrijskih virov, kmetijski odtoki, razlitja nafte in drugi onesnaževalci lahko škodujejo divjim živalim, degradirajo njihove habitate in povzročijo ogroženost.
6. Bolezni in paraziti :Nalezljive bolezni, ki se pojavljajo naravno ali jih vnese človek, lahko resno ogrožajo ogrožene vrste. Prenos bolezni z domačih živali ali živine ima lahko uničujoče učinke na dovzetno populacijo.
7. Velikost populacije :Majhne velikosti populacije lahko povzročijo, da so vrste bolj dovzetne za genetske težave (depresija v sorodstvu), zmanjšana genska raznolikost in povečana občutljivost na okoljske spremembe ali stohastične dogodke.
8. Posebne zahteve glede habitatov :Nekatere vrste imajo zelo specifične habitatne preference ali zahteve, zaradi česar so zelo ranljive za spremembe habitata ali motnje. Bolj ogrožene so na primer vrste, prilagojene redkim in krhkim ekosistemom ali odvisne od posebnih virov hrane.
9. Konkurenca invazivnih vrst :Invazivne vrste, ki so pogosto nenamerno vnesene s človeškimi dejavnostmi, lahko tekmujejo z domorodnimi vrstami za vire, kot sta hrana in habitat, kar vodi do upada in ogroženosti domorodnih vrst.
10. Pomanjkanje reproduktivnega uspeha :Ogrožene vrste se pogosto soočajo z izzivi, povezanimi z uspešnostjo razmnoževanja. Nizka stopnja rodnosti, reproduktivne motnje ali nezmožnost iskanja primernih partnerjev lahko prispevajo k zmanjšanju populacije in povečani ogroženosti.
11. Počasna rast in razmnoževanje :Vrste z inherentno počasnimi stopnjami rasti in daljšimi reprodukcijskimi cikli so bolj izpostavljene ogrožanju. Spremembe v ekosistemih, ki motijo te cikle, kot so pospešene okoljske spremembe, so lahko škodljive za njihovo preživetje.
12. Omejen doseg :Vrste z majhnim geografskim obsegom so bolj dovzetne za grožnje, kot je izguba habitata ali naravne nesreče, saj imajo manj možnosti za selitev v ugodnejše razmere.
13. Nezadostna ozaveščenost javnosti :Včasih so vrste lahko ogrožene, ne da bi prejele širšo pozornost javnosti ali podporo prizadevanjem za ohranitev. To lahko ovira učinkovite strategije ohranjanja.