Sluh:
Pižmovke imajo izostrena slušna čutila, ki jim omogočajo zaznavanje širokega spektra zvokov, vključno z visokimi zvoki. Njihova ušesa so nameščena tako, da lahko zaznajo morebitne grožnje ali plen.
- Zunanje uho:Zunanje uho pižmovke je opremljeno z velikimi in gibljivimi ušesnimi loputami (pinnae). Te peresnice delujejo kot mini satelitske antene, zajemajo zvoke iz različnih smeri in izboljšujejo njihove slušne sposobnosti.
- Notranje uho:Notranje uho pižmovke vsebuje posebne strukture, ki so občutljive na vibracije in zvočne valove. Ta prilagoditev jim omogoča natančno zaznavanje in lociranje virov zvoka.
Vonj:
Pižmovke imajo izreden voh, ki velja za enega od njihovih glavnih načinov zaznavanja in razumevanja okolja okoli sebe.
- Senzorične dlake:Pižmovke imajo občutljive brke (vibrise) na obrazu in telesu, ki delujejo kot receptorji za dotik. Te brke uporabljajo za zaznavanje sprememb v okolju, krmarjenje po okolici in iskanje hrane.
- Nosna votlina:nosna votlina pižmovke je obložena z obsežno mrežo vohalnih receptorjev, kar jim daje izjemno sposobnost zaznavanja in razlikovanja med različnimi vonjavami.
- Izločanje vonjav:Pižmovke imajo specializirane žleze, ki izločajo močan mošusni vonj. To označevanje z vonjem uporabljajo za komunikacijo in vzpostavitev svojega ozemlja, pa tudi za opozarjanje drugih pižmovk na morebitne nevarnosti.
Ta visoko razvita čutila za sluh in voh sta ključnega pomena za preživetje pižmovk. Na te sposobnosti se zanašajo pri iskanju hrane, izogibanju plenilcem in komunikaciji z drugimi pripadniki svoje vrste. Njihovi izostreni čuti jim pomagajo pri krmarjenju v kompleksnem okolju, tako na kopnem kot v vodi.