1. Zmanjšan pritisk na staleže prostoživečih rib: Ribogojstvo lahko pomaga zmanjšati pritisk na populacije divjih rib z zagotavljanjem alternativnega vira morske hrane. Z gojenjem rib v nadzorovanih okoljih lahko ribogojstvo pomaga preprečiti prelov in omogoči obnovitev prostoživečih ribjih staležev.
2. Učinkovita uporaba virov: Gojenje rib je lahko učinkovitejše z viri v primerjavi s tradicionalnimi ribolovnimi praksami. Na primer, ribogojnice lahko nadzorujejo uporabo vode in krme, s čimer zmanjšajo količino odpadkov in onesnaževanje. Poleg tega je mogoče ribe gojiti na manjših območjih, kar omogoča pridelavo več hrane z manj zemlje in vode.
3. Ustvarjanje delovnih mest in gospodarskih koristi: Ribogojstvo lahko ustvari delovna mesta in gospodarske priložnosti, zlasti na obalnih in podeželskih območjih. Podpre lahko lokalna gospodarstva z ustvarjanjem dohodka ribogojcem, predelovalcem in drugim podjetjem, ki so vključena v ribogojno industrijo.
4. Možni negativni vplivi na kakovost vode: Ribogojnice lahko ustvarjajo odpadke, vključno z neporabljeno krmo, iztrebki in antibiotiki, ki lahko onesnažijo okoliško vodo, če z njimi ne ravnamo pravilno. Visoke koncentracije hranilnih snovi iz ribjih odpadkov lahko povzročijo cvetenje alg in evtrofikacijo, kar moti naravni ekosistem.
5. Širjenje bolezni: Ribogojnice lahko delujejo kot rezervoarji za bolezni, ki se lahko razširijo na populacije divjih rib. Prenaseljenost in slaba kakovost vode v ribogojnicah lahko povečata tveganje za izbruhe bolezni, ki lahko prizadenejo tako gojene kot divje ribe.
6. Spreminjanje in uničevanje habitatov: Gojenje rib lahko povzroči spremembo ali uničenje habitata, zlasti na obalnih območjih, kjer se mangrove, mokrišča ali drugi ekosistemi spremenijo v ribogojne namene. To lahko vpliva na biotsko raznovrstnost in moti ekološko ravnovesje teh habitatov.
7. Možna uporaba antibiotikov in kemikalij: Vzreja rib lahko vključuje uporabo antibiotikov in kemikalij za nadzor bolezni in parazitov. Nepravilna uporaba teh snovi lahko negativno vpliva na okolje in vodne organizme.
8. Pobeg gojenih rib: Gojene ribe lahko pobegnejo iz ribogojnih objektov, kar se lahko križa z divjimi populacijami in moti genetsko celovitost domorodnih vrst. To ima lahko dolgoročne posledice za ohranjanje prostoživečih ribjih staležev.
9. Emisije toplogrednih plinov: Nekatere prakse ribogojstva, zlasti tiste, ki vključujejo intenzivne proizvodne sisteme, lahko prispevajo k emisijam toplogrednih plinov, predvsem s porabo energije ter uporabo ribje moke in ribjega olja v krmi za ribe.
10. Trajnostne prakse: Okoljske vplive gojenja rib je mogoče ublažiti s sprejetjem trajnostnih praks, kot je izbira ustreznih vrst za gojenje, izvajanje učinkovitih sistemov za ravnanje z odpadki, zmanjšanje uporabe antibiotikov in kemikalij ter zmanjšanje uničevanja habitata.
Če povzamemo, ima lahko ribogojstvo pozitivne in negativne vplive na okolje. S spodbujanjem odgovornih ribogojnih praks, zmanjševanjem onesnaževanja, preprečevanjem širjenja bolezni in ohranjanjem biotske raznovrstnosti lahko gojenje rib prispeva k trajnostnemu in okolju prijaznemu sistemu proizvodnje hrane.