Kaj je habitat lotosa?

Habitati lotosov

Nelumbo nucifera, splošno znana kot sveti lotos, indijski lotos ali preprosto lotos, je znana vodna rastlina z očarljivimi cvetovi. Lotosi so doma v mokriščih, jezerih in počasnih rekah. Njihova naravna razširjenost se razteza po tropskih in subtropskih regijah Azije in Avstralije, z opaznimi pojavi v Indiji, na Kitajskem, Japonskem in delih jugovzhodne Azije.

Najprimernejši habitati lotosov vključujejo:

1. Plitve vode: Lotosi uspevajo v plitvih sladkovodnih okoljih, kjer je globina vode od 1 do 4 čevljev (0,3 do 1,2 metra). Običajno jih najdemo v močvirjih, ribnikih, jezerih in drugih stoječih ali počasi tekočih vodnih telesih.

2. Blatne podlage: Korenine lotosa so dobro prilagojene na blatne podlage, ki jih običajno najdemo v njihovih naravnih habitatih. Blatna tla zagotavljajo oporo koreninam rastline in omogočajo učinkovito absorpcijo hranil.

3. Toplo podnebje: Lotosi uspevajo v toplih podnebnih razmerah, z optimalno rastjo na območjih, kjer se temperatura giblje od 68 °F do 95 °F (20 °C do 35 °C).

4. Polna sončna svetloba: Lotosi imajo raje polno sončno svetlobo, da zagotovijo pravilno fotosintezo in splošno rast. Za uspevanje potrebujejo vsaj 6-8 ur neposredne sončne svetlobe na dan.

5. Zaščita pred valovi in ​​tokovi: Lotosi so najbolj primerni za mirne in zaščitene vode. Rastišča s čezmernim valovanjem ali močnimi tokovi lahko poškodujejo liste in cvetove rastline.

6. Nevtralna ali rahlo alkalna voda: Lotosi imajo raje nevtralno ali rahlo alkalno vodo s pH-vrednostjo od 6,5 do 7,5. Ekstremni kisli ali alkalni pogoji lahko ovirajo rast in cvetenje rastline.

7. Voda, bogata s hranili: Medtem ko so tolerantni na razmere z nizko vsebnostjo hranil, lotosi uspevajo v vodnih telesih z zmernimi količinami hranil, kot sta dušik in fosfor.

Poleg teh naravnih habitatov so se lotosi prilagodili tudi gojenju v umetnih vodnih vrtovih in okrasnih ribnikih. Z ustrezno nego in vzdrževanjem jih je mogoče uspešno gojiti v različnih okoljih zunaj njihovih domačih območij.