1. trimetilamin (TMA): TMA je naravno prisotna spojina, ki jo najdemo pri ribah in drugih morskih živalih. Ko ribe umrejo, bakterije začnejo razgraditi TMA in jo pretvoriti v trimetilaminski oksid (TMAO) in druge spojine, ki proizvajajo močan, ribji vonj.
2. Encimi in bakterije: Prebavni encimi, prisotni v ribjih tkivih, še naprej delujejo tudi po tem, ko ribe umre. Ti encimi razgradijo ribje beljakovine in maščobe, sproščajo različne spojine z neprijetnimi vonji. Bakterije, prisotne v okolju, začnejo razbiti ribji material, kar prispeva k vonju.
3. Kvarjenje bakterij: Bakterije s kvarjenjem uspevajo v toplem in vlažnem okolju mrtve ribe. Te bakterije proizvajajo spojine za dišeče, ko se prehranjujejo z mesom rib in tkiv, kar vodi v intenziven in neprijeten vonj.
4. Razpad beljakovin: Ko se ribe razgrajujejo, se njeni beljakovine začnejo razbiti na različne spojine, vključno s peptidi in aminokislinami. Nekatere od teh spojin imajo močne, neprijetne arome, ki prispevajo k splošnemu smrdljivemu.
5. Sproščanje žveplovih spojin: Med razpadom se v zrak sproščajo spojine, ki vsebujejo žveplo v ribjih tkivih, kot je vodikov sulfid. Te spojine imajo značilen vonj po gnile, ki dodaja neprijeten vonj.
6. Okoljski pogoji: Temperatura in vlažnost igrata pomembno vlogo pri hitrosti razgradnje rib in proizvodnje vonja. V toplih in vlažnih okoljih se rast bakterij in razgradnja pojavita hitreje, kar vodi v intenzivnejši smrad v primerjavi s hladnejšimi ali bolj suhimi pogoji.
Zaradi kombinacije teh dejavnikov mrtve ribe tako slabo diši in prispeva k značilnemu vonju, ki je običajno povezan z razgradnjo rib.