1. Kamuflaža: Drevesni kenguruji imajo rjav ali siv kožuh, ki se zlije z lubjem dreves, na katerih živijo. Ta barva jim omogoča, da se kamuflirajo pred plenilci.
2. Močni udi in prijeten rep: Drevesni kenguruji imajo močne sprednje okončine in oprijemljiv rep, s katerim plezajo in manevrirajo po drevesih. Njihove zadnje noge so krajše in bolj robustne za skakanje in skakanje.
3. Ostri kremplji: Drevesni kenguruji imajo ostre kremplje, ki jim pomagajo oprijeti lubje dreves in ohranjati stabilnost med plezanjem.
4. Listna dieta: Drevesni kenguruji se hranijo predvsem z listjem, ki ga je v njihovem gozdnem habitatu v izobilju. Imajo posebne zobe, ki jim omogočajo razbijanje trdega rastlinskega materiala.
5. Nočno vedenje: Številne vrste drevesnih kengurujev so nočne, kar pomeni, da so aktivni ponoči, da se izognejo plenilcem in izkoristijo nižje temperature.
6. Osamljena narava: Drevesni kenguruji na splošno živijo samotarsko življenje, razen za namene razmnoževanja. To pomaga zmanjšati konkurenco za hrano in vire.
7. Starševska skrb: Samice drevesnih kengurujev skotijo enega samega kenguruja, ki ga nosijo v svoji vrečki, dokler ni dovolj razvit, da se lahko odpravi ven. Zagotavljajo starševsko skrb in zaščito svojih potomcev.
8. Omejeni plenilci: Drevesni kenguruji imajo relativno malo naravnih plenilcev, kot so kače in ptice ujede. Njihov drevesni način življenja in kamufliran videz nudita zaščito pred plenilci na tleh.
9. Prilagajanje na mikroklime: Drevesni kenguruji se lahko prilagodijo različnim mikroklimam v svojih habitatih. Nekatere vrste najdemo v nižinskih deževnih gozdovih, druge pa uspevajo v gorskih ali subalpskih gozdovih.
Te strategije preživetja so drevesnim kengurujem omogočile, da uspevajo v svojih gozdnih ekosistemih in zapolnijo posebne ekološke niše kot drevesni rastlinojedci. Vendar so še vedno občutljivi na izgubo habitata in druge grožnje, zaradi česar je njihovo ohranjanje bistveno za ohranjanje zdravja in biotske raznovrstnosti ekosistemov deževnega gozda.