Koeficienti plenjenja se lahko razlikujejo glede na številne dejavnike, vključno z vrsto plenilca in plena, okoljem, v katerem živijo, in razpoložljivostjo drugih virov hrane. Na primer, plenilec, ki je visoko specializiran za določeno vrsto plena, bo običajno imel višji koeficient plenjenja za ta plen kot plenilec, ki je bolj splošen v svoji prehrani. Podobno ima lahko plenilec, ki živi v okolju z obilnimi viri hrane, nižji koeficient plenjenja kot plenilec, ki živi v okolju z redkimi viri hrane.
Koeficienti plenjenja so pomembni za razumevanje dinamike interakcij med plenilcem in plenom. Uporabljajo se lahko za napovedovanje, kako se bodo populacije plenilcev in plena spreminjale skozi čas, in za prepoznavanje pogojev, ki bodo najverjetneje vodili do stabilnosti ali nestabilnosti populacije.
Tukaj je nekaj primerov plenilskih koeficientov:
* Koeficient plenjenja volkov na losih v Severni Ameriki je običajno med 0,1 in 0,2. To pomeni, da od vsakih 100 losov, ki so na voljo volkovom, jih volkovi vsako leto pojedo 10-20.
* Koeficient plenjenja morskih psov na tjulnje v Tihem oceanu je običajno med 0,05 in 0,1. To pomeni, da na vsakih 100 tjulnjev, ki so na voljo morskim psom, jih bodo morski ti vsako leto pojedli 5-10.
* Koeficient plenjenja pikapolonic na listnih uših v Evropi je običajno med 0,5 in 1,0. To pomeni, da na vsakih 100 listnih uši, ki so na voljo pikapolonicam, jih bodo pikapolonice vsako leto zaužile 50-100.
To je le nekaj primerov koeficientov plenjenja. Vrednosti teh koeficientov se lahko zelo razlikujejo glede na vrsto plenilca in plena, okolje, v katerem živijo, in razpoložljivost drugih virov hrane.