Argumenti za živali, ki pripadajo divjini:
* Naravni habitat: Divje živali so prilagojene tako, da živijo v določenih okoljih, njihove fizične in vedenjske lastnosti pa so se razvile za te pogoje.
* Instinkti o preživetju: Življenje v divjini spodbuja naravno vedenje in nagone, potrebne za preživetje. To vključuje lov, hranjenje, vzrejo in vzgojo mladih.
* Ravnotežje ekosistema: Divje živali igrajo ključne vloge v svojih ekosistemih, nadzirajo populacijo drugih vrst, razpršijo semena in ohranjajo zdrave habitate.
* Biotska raznovrstnost: Divje populacije prispevajo k raznolikosti življenja na Zemlji, ki je bistvenega pomena za zdrav planet.
Argumenti proti ohranjanju vseh živali v naravi:
* Grožnje divjim prebivalstvom: Izguba habitata, podnebne spremembe, lov in bolezni predstavljajo resne grožnje divjim živalim.
* Dobro počutje živali: V nekaterih primerih bi lahko živali bolje pri človeški oskrbi, še posebej, če so poškodovane, sirote ali ogrožene.
* človeško-kinimalni konflikt: Na območjih, kjer se človeška populacija in divje živali prekrivajo, lahko pride do konfliktov glede virov ali varnosti.
* Programi plemenov v ujetništvu: Ti programi lahko pomagajo pri ponovnem naselitvi ogroženih vrst in jih zaščitijo pred grožnjami v naravi.
Sklep:
Navsezadnje je vprašanje, ali živali spadajo v naravo, stvar etičnih in praktičnih premislekov. Pomembno je upoštevati dobrobit posameznih živali in širšega ekosistema. Zaščititi moramo divje živali in njihove habitate, hkrati pa prepoznati pomen humanega zdravljenja v situacijah, ko živali potrebujejo oskrbo.
To ni vedno črno -belo vprašanje. Nekatere živali lahko uspevajo v naravi, druge pa so bolj primerne za človeško nego.