Ugodni pogoji za fosilizacijo:
* Hitro pokop: Hitro pokrivanje z usedlinami (kot blato, pesek ali vulkanski pepel) ščiti ostanke pred čistilci in propadanjem.
* Trdi deli: Živali s kostmi, školjkami, zobmi ali drugimi trdimi strukturami je bolj verjetno fosilizirana kot tistih z le mehkimi tkivi.
* Anaerobno okolje: Nizka raven kisika v usedlinah upočasni razgradnjo in poveča možnosti za ohranitev.
* Stabilno geološko okolje: Področja, ki niso podvržena eroziji ali tektonski aktivnosti, bolj verjetno ohranjajo fosile.
Vrste živali, ki izpolnjujejo ta merila:
* Morski organizmi: Oceani zagotavljajo idealne pogoje za hitro pokopavanje in nizko raven kisika. Zato najdemo veliko fosilov morskih bitij, kot so trilobiti, amonijci in ribe.
* kopenske živali, ki so živele v bližini vode: Te živali so bolj verjetno hitro pokopale poplave ali plazovi. Primeri vključujejo dinozavre, sesalce in plazilce, ki so živeli v mokriščih ali v bližini rek.
* Živali s trdimi lupinami ali okostji: To vključuje bitja, kot so školjke, polže, korale in vretenčarji s kostmi.
Manj verjetno je, da se ohrani:
* Mehki telesni organizmi: Meduze, črvi, žuželke in druga bitja brez trdih delov so redko ohranjeni kot fosili.
* živali, ki so živele v ostrih okoljih: Puščave, gore in druga območja z visoko stopnjo erozije je manj verjetno, da bodo ohranili fosile.
* živali, ki so živele na območjih z aktivnimi tektonskimi ploščami: Ta območja so nagnjena k potresom in vulkanskim izbruhom, ki lahko uničijo fosile.
Pomembno je opozoriti, da tudi v idealnih pogojih le majhen del organizmov kdaj postane fosili. Proces fosilizacije je redek in zahteva edinstveno kombinacijo dejavnikov.