Kaj naredi živalo verjetnejšim za fosilizacijo?
Fosilizacija je redka pojava. Da ostanki živali ostanejo ohranjeni, se mora običajno ujemati več pogojev.
Primerni pogoji za fosilizacijo
Hitro pokopavanje: Hitro prekrivanje s sedimenti, kot so blato, pesek ali vulkanski pepel, zaščiti ostanke pred žuželci in razgradnjo.
Trdi deli: Živali s kostmi, lupinami, zobi ali drugimi trdimi strukturami se fosilizirajo veliko lažje kot mehke živali.
Anaerobno okolje: Nizka raven kisika v sedimentih upočasni razgradnjo in izboljša priložnosti za ohranjanje.
Stabilno geološko okolje: Območja z malo erozijo ali tektonično aktivnostjo so bolj verjetna za ohranjanje fosilij.
Živali, ki izpolnjujejo te kriterije
Morski organizmi: Oceani nudijo idealne pogoje za hitro pokopavanje in nizki kisik. Zato so pogoste fosilije trilobitov, ammonitov in rib.
Kopenske živali blizu vode: Bitja, ki so živela v močvirjih ali blizu rek, so bila bolj verjetna, da sta bila hitro pokopana s poplavami ali zemeljskimi plazovi. Dinozavri, sesalci in plazilci pogosto ustrezajo tem vzorcem.
Živali s trdimi lupinami ali kostmi: Školjke, polžki, korali in kičmenjaki s kostmi so dobro zastopani v fosilnem zapisu.
Manj verjetne za ohranjanje
Mehki organizmi: Meduze, gliste, žuželke in podobne bitja redko postanejo fosili.
Živali v surovem okolju: Puščave in gorja z visokimi stopnjami erozije redko ohranjajo fosilije.
Živali blizu aktivnih tektonskih plošč: Potresi in vulkanska aktivnost lahko uničijo fosilne dokaze.
Čeprav so pogoji popolni, le majhen del organizmov postane fosili. Proces zahteva edinstveno kombinacijo dejavnikov.