Drevesno gibanje (Arborealna lokomocija)
Opice v dežkovem gozdu se gibljejo na raznovrstne načine, odvisno od njihove vrste in okolja, v katerem so. Tukaj so nekaj pogostih metod:
* Brahicija (Brachiation): To je najbolj ikoničen način gibanja opic. Uporabljajo dolge roke za nihanje iz veje v vejo. Mnoge vrste, kot so giboni in orangutani, so visoko specializirani brahiciatorji.
* Štetno gibanje (Quadrupedal locomotion): Opice uporabljajo vsečetre končine za hojo ali teko po vejah. To je pogostejša metoda za manjše opice, kot so veveričaste opice.
* Skakanje (Leaping): Nekatere opice skakajo iz veje v vejo, uporabijo močne noge in rep za odboj.
* Plekanje (Climbing): Opice uporabljajo močne roke in noge za plezanje navzgor in navzdol po drevesih.
Tlačno gibanje (Terrestrialna lokomocija)
* Hoja in tekanje: Čeprav so večine opic predvsem drevesne, nekatere vrste preživijo veliko časa na tleh. Uporabljajo noge za hojo in tekanje.
* Skakljanje (Hopping): Nekatere opice, kot je titi opica, so sposobne skakljati po tleh.
Uporaba repa
* Predražen rep (Prehensile tail): Mnoge Novi svetovne opice imajo predražene repe, ki so dovolj močni za zatičanje vej in delujejo kot peta končina. To jim omogoča, da visijo obrnjeni in se gibljejo z neverjetno spretnostjo.
Prilagoditve
* Močne končine in zatične roke in noge: Opice so razvile močne končine, prilagodljive sklepe in zatične roke in noge, ki jim pomagajo navigirati skozi kompleksno gozdno okolje.
* Močne mišice: Imajo močne mišice, ki jim omogočajo nihanje, skakanje in plezanje z neverjetno hitrostjo in spretnostjo.
* Senzorične prilagoditve: Njihov odličen vid in čut za dišanje jim pomagata pri orientaciji in iskanju hrane.
Skupaj vzeto, opice imajo raznoliko paleto načinov gibanja, ki jim omogočajo, da preživijo v dežkovem gozdu, hitro in učinkovito se gibljejo skozi drevesa in veje.