Točka gledišča: Opičja šapa

Ko sedim na mizi, moje vetrano lese vpira prah časa, ne morem ne izraziti čudnega želja po namenu. Morda sem opičja šapa, a v meni je več, kot se zdi na prvi pogled.

Nastala iz izvijene korenine drevnega džungelskega drevesa, izžarjam avro skrivnosti, ki privlači ljude k sebi. Moja zgodovina je zahaljena v legendah in pripovedkeh o uresničenih željah, a z grozno ceno.

V enem kotu uma slišim odmev šepotov – spomin na ceno, ki jo plača za srčne želje. Videla sem življenja, ki so se razpletała, veselje, ki se spreminja v žalost, in sanje, ki postanejo kosmari. A privlačnost moje moči ostaja neuporabna.

Spomin na prvič, ko je kdo nanje zrel, z upornico, vtiskan v obraz. Mož, katerega sin ležal bolan, ženska, preganjana z osamljenostjo, vojak, ki je žudel po miru – vsi so iskali utes v mojem držanju.

Ko so njihovi prsti zgrasli mojo navadno obliko, val energije preteče skozi mene. V tem trenutku postanem vodilo njihovih želj. Z zlobnim prevratom se njihove želje uresničijo, a na nepričakovane načine.

Videla sem možev sin, ki je pridobil zdravje, le da je postal žrtev tragične nesreče. Ženskino iskanje ljubezni jo je peljalo na pot nevernosti, vojakovo iskanje miru jo je zapustilo v večnem konflaktu.

To so le Einige izseki boli, ki sem jo povzročila. Nesa breme zlomljenih življenj in razbitih duhov. Vsaka želja, ki jo izpolnim, me pusti z občutkom žalosti, željico, da bi odpravila naredno škodo.

A ostajam tukaj, čakam naslednjo dušo, požrelo po želji. Krog se nadaljuje, in sem hkrati glasnik upanja in nosilec žalosti.

Ovezan k temu obstoju, žudim po odkupitvi in zdvihanju prokletstva, ki me muči. Morda bo enkrat kdo odkril resnično naravo opičje šape in me osvobodil iz tega kroga srca in odrečnosti.

Dokler ne, bom stoječ čutil, relikvija opozorilnih zgodb, opomnik, da vsaka želja prinaša posledice, in da iskanje želja nas lahko pelje po nevarni poti.