V skladu s prilagodljivim pogledom se kulturne lastnosti in prakse pojavljajo in razvijajo za reševanje posebnih izzivov in priložnosti, s katerimi se sooča določena skupina. Na primer, v družbah z ostrim podnebjem lahko ljudje razvijejo kulturne prakse, ki vključujejo gradnjo zatočišč, shranjevanje hrane in ustvarjanje toplih oblačil za prenašanje zahtevnih okoljskih razmer.
Zagovarjanje prilagodljivega pogleda predlaga, da kultura ni fiksna ali statična, ampak se sčasoma razvija kot odziv na spreminjajoče se okoliščine in potrebe. Ko se okolje in okolica spreminjata, se spreminjajo tudi kulturne prakse in prepričanja ljudi, ki živijo v tem kontekstu.
Poleg tega ta perspektiva priznava medsebojni odnos med kulturo in biologijo. Nakazuje, da imajo lahko nekatera kulturna vedenja biološko osnovo in da so ljudje morda biološko nagnjeni k razvoju posebnih kulturnih praks, ki izboljšajo njihovo prilagajanje in preživetje. Ljudje smo na primer družbena bitja s prirojeno nagnjenostjo k sodelovanju in komunikaciji. Te biološke lastnosti prispevajo k razvoju kulturnih norm, ki poudarjajo sodelovanje znotraj družbenih skupin.
Če povzamemo, prilagodljivi pogled na kulturo poudarja funkcionalno vlogo kulture pri omogočanju posameznikom in družbam, da se prilagodijo in uspevajo znotraj svojih posebnih ekoloških, okoljskih in družbenih kontekstov. Kulturo vidi kot dinamičen sistem, ki se razvija, da bi se soočil z nenehno spreminjajočimi se izzivi in priložnostmi, s katerimi se srečuje družba.