1. Povečana površina:
- Režnji ustvarijo dodatno površino znotraj organa, kar omogoča, da se več funkcionalnega tkiva zapakira v manjši prostor.
- V pljučih na primer več režnjev poveča površino, ki je na voljo za izmenjavo plinov, kar olajša učinkovito dihanje.
2. Funkcionalna specializacija:
- Različni režnji so lahko specializirani za različne funkcije.
- V možganih so različni režnji odgovorni za specifične kognitivne procese, kot so motorični nadzor, senzorična obdelava in odločanje.
3. Izboljšana prilagodljivost:
- Več režnjev omogoča organizmom, da se prilagajajo spreminjajočim se okoljskim razmeram ali specifičnim ekološkim nišam.
- Na primer, nekatere živali, ki se potapljajo pod vodo, imajo lahko posebne pljučne režnje, ki se lahko sesedejo, da prenesejo spremembe tlaka.
4. Redundanca in odpornost:
- Pri več režnjih, če je en reženj poškodovan ali ogrožen, lahko drugi režnji pogosto kompenzirajo in ohranijo celotno funkcijo.
- Ta redundanca izboljša odpornost organizma in možnosti za preživetje.
5. Učinkovita oskrba s krvjo:
- Lobacija omogoča učinkovito porazdelitev krvnih žil v različne dele organa.
- Vsak reženj ima lahko lastno vaskularno oskrbo, kar zagotavlja ustrezno dostavo kisika in hranil.
6. Razvojna prednost:
- Lobacija se lahko pojavi med embrionalnim razvojem kot posledica lokalne rasti in zgibanja.
- Ta razvojni proces je lahko učinkovitejši pri ustvarjanju kompleksnih struktur v primerjavi z oblikovanjem enega samega velikega organa.
Na splošno prisotnost več režnjev poveča kompleksnost in funkcionalnost organa, kar zagotavlja prilagodljivost, učinkovitost in odpornost organizma.