* Diplomatski pritisk: Države, kot so ZDA, Avstralija in Nova Zelandija, so po diplomatski poti pritiskale na Japonsko, naj preneha s kitolovom.
* Ekonomske sankcije: Nekatere države so grozile z gospodarskimi sankcijami, če bo Japonska nadaljevala lov na kite.
* Izjema za znanstvene raziskave: Japonska je trdila, da je njen kitolov namenjen znanstvenim raziskavam, vendar so številne države dvomile o veljavnosti te trditve.
Pravni izzivi
* Sodba Mednarodnega sodišča (ICJ): Leta 2014 je ICJ razsodilo, da japonski znanstveni kitolovski program na Antarktiki ni namenjen zakonitim znanstvenim raziskavam, in ukazalo Japonski, naj prekliče vsa dovoljenja za ubijanje, lovljenje ali zdravljenje kitov v zavetišču Antarktičnega oceana.
* Domači sodni spor: Okoljevarstvene skupine so na japonskih sodiščih vložile tožbe, v katerih so izpodbijale zakonitost praks kitolova v državi.
Ozaveščanje javnosti in aktivizem
* Medijska pokritost: Pozornost mednarodnih medijev je dvignila svetovno zavest o vprašanju japonskega kitolova, kar je povzročilo ogorčenje in javni pritisk.
* Okoljski aktivizem: Okoljevarstvene organizacije, kot sta Greenpeace in Sea Shepherd, so izvajale protestne kampanje, vključno z neposrednimi akcijami na morju, da bi prekinile japonski kitolov.
Domači dejavniki
* Spreminjanje javnega mnenja: Sčasoma se je javno mnenje na Japonskem spremenilo, saj je več ljudi kitolovu nasprotovalo zaradi ekoloških skrbi in zavedanja mednarodne kritike.
* Ekonomski vidiki: Dobičkonosnost kitolova se je zmanjšala, zaradi česar je bil za japonske kitolovce manj ekonomsko upravičen.
Zaradi teh skupnih dejavnikov se je japonska vlada leta 2018 odločila končati svoj kontroverzni znanstveni kitolovski program na Antarktiki in objavila svojo namero, da se umakne iz Mednarodne komisije za kitolov (IWC), mednarodnega organa, odgovornega za urejanje dejavnosti kitolova. Vendar pa Japonska še naprej izvaja obalni kitolov v svojih suverenih vodah, ker nasprotuje moratoriju IWC na komercialni kitolov.