>1. Razpoložljivost hrane: Pacifiške lastovke so žužkojede živali, njihova prehrana pa je močno odvisna od letečih žuželk. Med poletno gnezditveno sezono v Severni Ameriki številčnost letečih žuželk sovpada z gnezditvenim obdobjem. Vendar ko se približuje zima, populacije žuželk v Severni Ameriki močno upadajo, kar omejuje preskrbo s hrano za lastovke. Da bi zagotovili stalen vir hrane, se selijo proti jugu v toplejša območja Srednje in Južne Amerike, kjer je žuželk v zimskih mesecih veliko.
>2. Gnezditvena mesta: Pacifiške lastovke raje gnezdijo na odprtih, zaščitenih območjih, kot so jame, pečine ali umetne strukture, kot so mostovi in zgradbe. Ta gnezdišča nudijo zaščito pred plenilci in težkimi vremenskimi razmerami. Pozimi postane veliko teh gnezdišč v Severni Ameriki manj primernih zaradi nizkih temperatur, dežja in snega. Tihooceanske lastovke lahko s selitvijo v toplejše kraje z ugodnejšimi razmerami najdejo primerna gnezdišča, ki jim povečajo možnosti za uspešno razmnoževanje.
>3. Podnebje: Pacifiške lastovke so prilagojene toplejšemu podnebju in niso dobro opremljene za prenašanje ekstremno nizkih temperatur in ostrih zimskih razmer. Ko se bliža zima v Severni Ameriki, postaja podnebje hladnejše in bolj nepredvidljivo, s povečanim tveganjem zmrzali, snega in neviht. S selitvijo v toplejše regije južno od Združenih držav se lahko pacifiške lastovke izognejo tem težkim podnebnim razmeram in si zagotovijo preživetje pozimi.
>4. Genetsko dedovanje in evolucijsko vedenje: Selitev je pri pacifiških lastovkah podedovana lastnost in se prenaša iz generacije v generacijo. To vedenje je zakoreninjeno v njihovi genetski zasnovi in ga poganjajo evolucijske prilagoditve, ki so spodbujale preživetje in reproduktivni uspeh njihovih prednikov. Sčasoma so se pacifiške lastovke razvile tako, da sledijo posebnim selitvenim potem in vzorcem, ki jih učinkovito vodijo do primernejših habitatov za preživetje in razmnoževanje.