Osmoregulacija: Morski organizmi morajo vzdrževati ravnovesje med svojimi notranjimi koncentracijami soli in vode, da preživijo. Mnoge morske živali imajo posebne organe, kot so škrge, ledvice ali solne žleze, ki pomagajo uravnavati njihov notranji osmotski tlak. Ti organi izločajo odvečno sol ali absorbirajo vodo, kar organizmu omogoča ohranjanje stabilnega notranjega okolja.
Mehanizmi transporta ionov: Morski organizmi so v svojih celicah razvili učinkovite mehanizme za prenos ionov za uravnavanje gibanja ionov, kot so natrij, kalij in klorid. Ti mehanizmi pomagajo vzdrževati pravilno ionsko ravnovesje v njihovih telesih in preprečujejo prekomerno izgubo bistvenih ionov.
Specializirani proteini: Nekateri morski organizmi proizvajajo posebne beljakovine, ki ščitijo njihove celice in encime pred učinki visoke slanosti. Ti proteini imajo pogosto visoko vsebnost nabitih aminokislin, ki medsebojno delujejo in stabilizirajo proteine v prisotnosti visokih koncentracij soli.
Strukturne prilagoditve: Morski organizmi lahko kažejo tudi strukturne prilagoditve za obvladovanje visoke slanosti. Na primer, nekatere morske rastline imajo debele kožice in sočna tkiva, ki pomagajo zadrževati vodo in preprečujejo prekomerno absorpcijo soli. Nekatere morske živali imajo neprepustne lupine ali eksoskelete, ki jih ščitijo pred izgubo vode.
Vedenjske prilagoditve: Nekateri morski organizmi se vedenjsko prilagodijo, da se izogibajo ali prenašajo okolja z visoko slanostjo. Nekatere vrste rib se na primer selijo na območja z nižjo slanostjo v obdobjih velikega izhlapevanja ali se preselijo v globlje vode s stabilnejšo slanostjo.
Preference habitata: Nekateri morski organizmi so prilagojeni na določene razpone slanosti in zasedajo habitate, ki ustrezajo njihovim zahtevam. To vključuje organizme, ki živijo v estuarijih, kjer se slanost močno spreminja zaradi vnosa sladke vode iz rek in morske vode iz oceana.