2. Potreba po usklajenem ohranjanju: Zakon priznava, da učinkovito ohranjanje vrst zahteva usklajen in sodelovalen pristop med vladnimi agencijami, naravovarstvenimi organizacijami in splošno javnostjo. Prizadevala si je za vzpostavitev celovitega okvira za zaščito in obnovo ogroženih vrst.
3. Pravna zaščita: Pred zakonom v Združenih državah ni bilo celovitega zveznega zakona, ki bi zagotavljal posebne zaščite in ohranitvene ukrepe za ogrožene vrste. Zakon je uvedel pravne mehanizme, kot so seznam ogroženih in ogroženih vrst, določitev kritičnih habitatov in ureditev škodljivih dejavnosti za zaščito teh vrst.
4. Načrti za obnovitev: Zakon je predpisal razvoj načrtov za obnovo ogroženih vrst. Ti načrti so začrtali posebne ukrepe in strategije za zaustavitev upada populacije, obnovo habitatov in obravnavanje dejavnikov, ki prispevajo k ogroženosti vrste. Načrti za obnovo so imeli ključno vlogo pri usmerjanju prizadevanj za ohranjanje in merjenju njihove uspešnosti.
5. Mednarodni pomen: Zakon je imel tudi mednarodne posledice. Navdihnil je druge države, da so sprejele podobno zakonodajo za zaščito ogroženih vrst, kar je vodilo v globalno gibanje k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Zakon je spodbujal mednarodno sodelovanje pri prizadevanjih za ohranitev in priznaval čezmejno povezanost vrst in ekosistemov.
6. Ozaveščanje javnosti in vključevanje: Zakon je povečal ozaveščenost javnosti o pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti in zaščite ranljivih vrst. Spodbudil je vključevanje javnosti v ohranitvene dejavnosti in motiviral posameznike, skupnosti in organizacije, da ukrepajo za podporo obnove vrst.