1. Specializirana anatomija:
* Velika, maščobna glava: Killerski kiti imajo veliko, čebulno glavo, napolnjeno z debelo plastjo maščobe. To maščobno tkivo deluje kot zvočna leča in osredotoča zvočne valove proti njihovemu notranjem ušesu.
* melona: Znotraj njihove glave imajo strukturo, imenovano "melona", narejena iz posebne vrste maščobnega tkiva. Ta melona deluje kot zvočni projektor in koncentrira zvočne valove, da ustvari zvočni žarek.
* Notranje uho: Killerski kiti imajo zelo občutljivo notranje uho, ki je izjemno dobro zaznati celo šibke podvodne zvoke.
2. Eholokacija:
* Killerski kiti uporabljajo tehniko, imenovano eholokacija za krmarjenje in lov. Oddajajo klike in žvižge, ki potujejo skozi vodo.
* Ti zvoki odbijajo predmete v vodi, vključno s plenom, in odmevi se vračajo v kit.
* Njihovi specializirani možgani lahko analizirajo te odmeve, da ugotovijo velikost, obliko, razdaljo in celo hitrost cilja.
3. Občutljivost zvoka:
* Killerski kiti imajo neverjetno občutljivost zvoka. V vodi lahko zaznajo tudi najmanjše vibracije, vključno z zvoki premikov plena, dihanjem in celo srčnimi utripi.
* To jim omogoča, da poiščejo plen, tudi ko je skrit znotraj oceanskega dna, za skalami ali plava globoko v vodi.
4. Podvodno širjenje zvoka:
* Zvok potuje hitreje in bolj pod vodo kot v zraku. To omogoča morilski kiti, da uporabljajo eholokacijo in slišijo zvoke na dolgih razdaljah.
* Lastnosti vode pomagajo tudi pri ojačanju in osredotočenosti zvokov, kar jim olajša zaznavanje plen.
Skratka, morilski kiti so razvili izjemno kombinacijo anatomije, vedenja in občutljivosti zvoka, ki jim omogoča, da "vidijo" okolico z zvokom, tudi v najtemnejših globinah oceana.