Neolitska revolucija, ki se je začela okoli 10.000 pr. n. št., je pomenila prehod človeških družb od lova in nabiralništva k poljedelstvu in naseljenemu življenju. Za to revolucijo so bili značilni udomačitev rastlin in živali, razvoj novih kmetijskih tehnologij in vzpon stalnih naselbin.
Ena ključnih značilnosti neolitske revolucije je bila udomačitev velikih živali, kot so govedo, konji in osli, ki so jih uporabljali kot tovorne živali. Te živali so uporabljali za vleko plugov, prevoz blaga ter zagotavljanje mleka in mesa. Vendar vsi deli sveta niso imeli dostopa do teh živali.
V Ameriki na primer ni bilo velikih udomačenih živali, ki bi bile avtohtone v tej regiji. To je pomenilo, da so se morala domorodna ljudstva Amerik zanašati na človeško moč ali manjše živali, kot so psi, za opravljanje nalog, ki bi bile lažje z večjimi živalmi. To je morda oviralo razvoj kmetijstva in naseljenega življenja v Ameriki v primerjavi z drugimi deli sveta.
Nasprotno pa so imele regije, kot sta Evrazija in Afrika, na voljo široko paleto velikih udomačenih živali, kar je prispevalo k hitremu širjenju kmetijstva in vzponu kompleksnih civilizacij v teh regijah.