1. Nevretenčarji :Nevretenčarji so živali brez hrbtenice in predstavljajo veliko večino vseh živalskih vrst. Številni nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in raki, imajo trde oklepe ali eksoskelete, ki jih ščitijo pred razpadom. Zaradi tega je večja verjetnost, da se ohranijo kot fosili kot živali z mehkim telesom.
2. Vretenčarji s trdo strukturo :Vretenčarji so živali s hrbtenico in mednje uvrščamo ribe, dvoživke, plazilce, ptice in sesalce. Za vretenčarje s trdimi strukturami, kot so kosti, zobje in luske, obstaja večja verjetnost, da bodo ohranjeni kot fosili, kot za vretenčarje z mehkimi telesi.
3. Živali, ki so živele v okoljih, ki spodbujajo ohranitev :Nekatera okolja so bolj ugodna za ohranjanje fosilov kot druga. Na primer, živali, ki so živele v morskem okolju, imajo večjo verjetnost, da bodo ohranjene kot živali, ki so živele na kopnem. To je zato, ker morsko okolje vsebuje višjo koncentracijo mineralov, ki lahko pomagajo ohraniti organski material.
4. Živali, ki so umrle zaradi nenadnih dogodkov :Za živali, ki so poginile v nenadnih dogodkih, kot so vulkanski izbruhi ali poplave, obstaja večja verjetnost, da bodo ohranjene kot fosili, kot za živali, ki so poginile postopoma zaradi bolezni ali starosti. To je zato, ker lahko nenadni dogodki hitro pokopljejo živali in preprečijo, da bi jih izkopali ali razgradili.
5. Živali, ki so živele v določenih geoloških časovnih obdobjih :Verjetnost, da se žival ohrani kot fosil, je odvisna tudi od geološkega časovnega obdobja, v katerem je živela. Na primer, živali, ki so živele v obdobju karbona (pred približno 300–360 milijoni let), bodo bolj verjetno ohranjene kot fosili kot živali, ki so živele v obdobju krede (pred približno 66–100 milijoni let). To je zato, ker je bilo karbonsko obdobje čas razširjenega nastajanja premoga, ki je pomagal ohraniti organski material.