Večina živali ne more dolgoživeti brez svojih naravnih habitatov. Habitatji zagotavljajo bistvene vire, kot so hrana, voda, zavetišče in mesta za razmnoževanje. Brez njih živali težko najdejo hrano, se zaščitijo in se razmnožujejo.
Vrste so razvile specifične prilagoditve svojim okoljem, in nagla izguba habitatja lahko moti te prilagoditve in ekološke odnose, kot so dinamika plenilec-plen. Selne vrste so posebej ranljive, ko so kritične poti ali mesta za prestanek izgubljene.
Ker evolucija poteka počasi, mnoge živali ne morejo dovolj hitro prilagoditi hitremu uničenju habitatov. Posledice vključujejo upad populacij, zmanjšanje arealov, širjenje bolezni, hibridizacijo z invazivnimi vrstami in motnje ekosistemskih funkcij, kot so krogovi hranil in shranjevanje ogljika.
Ohranjanje in zaščita naravnih habitatov je bistveno za preživetje večine živalskih vrst in zdravje celotnih ekosistemov.