1. Etični pomisleki: Metode intenzivnega kmetovanja pogosto vključujejo zadrževanje živali v zaprtih in natrpanih pogojih, kar vzbuja etične pomisleke glede dobrega počutja živali. To lahko privede do negativnega javnega dojemanja in morebitnih regulativnih omejitev.
2. Višji stroški: Intenzivno kmetovanje zahteva znatna vlaganja v infrastrukturo, tehnologijo in veterinarsko oskrbo. Stroški vzpostavitve in vzdrževanja sistemov intenzivnega kmetovanja so lahko višji v primerjavi s tradicionalnimi kmetijskimi praksami.
3. Tveganje bolezni: Zadrževanje živali v neposredni bližini poveča tveganje za izbruh bolezni in širjenje okužb med živino. Ukrepi za nadzor bolezni lahko povzročijo dodatne stroške in izzive upravljanja.
4. Vpliv na okolje: Intenzivno kmetovanje lahko prispeva k okoljskim težavam, kot so onesnaževanje vode z živalskimi odpadki, težave z vonjavami in povečane emisije toplogrednih plinov. Ti okoljski pomisleki lahko povzročijo konflikte z lokalnimi skupnostmi in regulativne pritiske.
5. Dojemanje potrošnikov: Potrošniki postajajo vse bolj ozaveščeni o etičnih in okoljskih vidikih proizvodnje hrane. Negativno dojemanje intenzivnih kmetijskih praks lahko vpliva na povpraševanje po proizvodih iz takih sistemov.
6. Tržna konkurenca: Trg lahko postane nasičen s proizvodi iz intenzivnega kmetovanja, kar vodi do močne konkurence in pritiska na znižanje cen. Kmetje se lahko soočijo z izzivi pri razlikovanju svojih proizvodov in zagotavljanju poštenega donosa.
7. Delovne in vodstvene zahteve: Intenzivno kmetovanje zahteva kvalificirano in specializirano delovno silo, ki jo je lahko težko najti in obdržati. Pravilno upravljanje je ključnega pomena za zagotavljanje zdravja, dobrega počutja in produktivnosti živali.
8. Zanašanje na tehnologijo: Intenzivno kmetovanje je močno odvisno od tehnoloških rešitev za nadzor okolja, krmljenje in ravnanje z odpadki. Ta odvisnost lahko poveča operativna tveganja in stroške, če pride do okvar ali tehničnih okvar.
9. Omejena genetska raznolikost: Intenzivne kmetijske prakse pogosto uporabljajo specializirane pasme ali genetske linije, ki so izbrane zaradi posebnih lastnosti. To zoženje genskega sklada lahko zmanjša gensko raznovrstnost in povzroči, da je živina bolj ranljiva za bolezni ali spreminjajoče se okoljske razmere.
10. Ravnanje z odpadki: Upravljanje velikih količin živalskih odpadkov, ki nastanejo pri intenzivnem kmetovanju, je lahko zahtevno in drago. Nepravilno ravnanje z odpadki predstavlja tveganje za zdravje in lahko prispeva k onesnaževanju okolja.
Pomembno je omeniti, da vse intenzivne kmetijske prakse nimajo teh pomanjkljivosti in nekateri kmetje lahko najdejo načine za ublažitev teh težav. Vendar pa je to nekaj možnih izzivov, s katerimi se kmetje lahko srečajo pri sprejemanju metod intenzivne reje živali.