1. Izjemen razpon sluha:
* Volkovi lahko slišijo zvoke na frekvencah precej nižje in višje od ljudi. Zvoke lahko poberejo kar 10 Hz (ljudje:20 Hz) in do 40 kHz (ljudje:20 kHz). Ta razširjeni razpon jim daje pomembno prednost pri odkrivanju plena in plenilcev.
2. Zelo občutljiva ušesa:
* Njihova ušesa so velika, lijaka v obliki lijaka in zelo mobilna. To jim omogoča, da z izjemno natančnostjo natančno določijo vir zvokov. Ušesa lahko zasukajo neodvisno, kot radarske jedi in se osredotočajo na posebne zvoke v okolju.
3. Edinstvena ušesna struktura:
* Volkovi imajo v notranjem ušesu specializirano strukturo, imenovano "Cochlea." Ta zavita, napolnjena s tekočino, vsebuje drobne dlake, ki vibrirajo kot odgovor na zvočne valove. Cochlea v volkovih je večja in bolj zapletena kot pri ljudeh, kar jim daje večjo občutljivost.
4. Oster sluh pri slabi svetlobi:
* Njihov izjemen sluh je še posebej ključnega pomena pri slabi svetlobi, kot so med zori, mraku ali mesečini. V teh situacijah se volkovi močno zanašajo na sluh za krmarjenje, lov in komuniciranje.
5. Komunikacija skozi zvoke:
* Volkovi uporabljajo široko paleto vokalizacij, vključno z zavijanjem, lubji, cviljema in godrnjanjem, da medsebojno komunicirajo. Njihov akutni sluh jim omogoča, da razlagajo te zvoke in razumejo pomen za njimi.
6. Prilagajanje okolju:
* Njihova občutljivost za sluh se je razvila tako, da ustreza njihovemu okolju. Slišijo šibke šušljanje v podružbi, daljni krik kojota ali subtilne korake plena, ki se bliža od daleč.
Če povzamemo: Izjemni sluh Wolvesa je bistvena prilagoditev, ki jim omogoča preživetje in uspevanje v svojem naravnem habitatu. Omogoča jim, da odkrijejo plen, se izogibajo plenilcem, komunicirajo med seboj in z izjemno natančnostjo krmarijo po okolici.