Puščavski kojoti (Canis latrans) so razvili več prilagoditev za preživetje v surovem puščavskem okolju:
- Večji ušesa: Pomagajo odvajati toplino in uravnavati telesno temperaturo.
- Zmanjšana gostota dlake: Pomoča, da ostanejo hladnejši z zmanjševanjem izolacije.
- Vedenjske prilagoditve: Predvsem nočni, izogibajo se najvročjim delom dneva.
- Ohranjanje vode: Lahko preživijo dolg čas brez pija vode, pridobivajo vlago iz prehrane.
- Povišan prag žejnosti: Zmogljivi so prenesti večjo izgubo telesne vode, preden čutijo žalost.
- Prostost prehrane: Jedijo širok spekter hrane: majhni sesalci, žuželke, plazilce, sadje, smeti.
- Manjša telesna velikost: Zmanjšuje površino, pomaga pri ohranjanju topline in vode.
- Fiziološke prilagoditve: Proizvajajo visoko koncentriran moč in reciklirajo vodni par iz dihalnega sistema.
- Maskiranje: Barva omogoča maskiranje v puščavskem okolju.
- Socialno vedenje: Morda oblikujejo manjše jate ali živijo v rahlo socialnih skupinah.
Te prilagoditve omogočajo puščavskim kojotim, da cvetijo v suhih in polsuhih okoljih, kjer so voda in viri hrane redki.