1. Protoindoevropski koren "wĺ̥kʷos":
Ta koren naj bi bil končni vir besede "volk" v več jezikih indoevropske jezikovne družine. Domneva se, da ima onomatopejski izvor in spominja na zvok volka.
2. Staroangleški "wulf":
Stara angleška beseda "wulf" neposredno izhaja iz proto-indoevropskega korena, omenjenega zgoraj. Uporabljali so ga v anglosaški Angliji, kasneje pa je v sodobni angleščini postal "volk".
3. Staronordijsko "ulfr":
V nordijski mitologiji je bilo "ulfr" ime za volka, zlasti Fenrirja, pošastnega volka, ki je bil eden od sinov boga prevaranta Lokija. Beseda "ulfr" je prav tako prispevala k razvoju angleške besede "wolf".
4. Germanski jeziki:
Protogermanska beseda za volka je bila "*wulfaz*." Ta beseda se je razvila v oblike, kot sta "wulf" v stari angleščini in "wolf" v sodobni angleščini.
5. Keltski jeziki:
Keltski jeziki imajo tudi besede za volka, ki imajo podobne etimološke korenine. Na primer, v stari irščini je bila beseda "*cu*", v valižanščini pa "*blaidd*."
Pomembno je omeniti, da sta natančen izvor in razvoj besede "volk" morda vključevala več vplivov in zvokovnih premikov skozi čas. Te etimološke razlage zagotavljajo nekatere možne jezikovne korenine besede v različnih jezikih.