Beseda "volk" ima drevne korene, ki se prežijo skozi več jezikovnih družin. Njena evolucija nudí vpogled v to, kako se jeziki spreminjajo skozi čas.
Praindoevropski izvori
Mnogi jezikoslovci izhajajo besedo iz praindoevropskega korena "*wĺ̥kʷos*", ki se verjame, da je končni vir "volk" v številnih indoevropskih jezikih. Morda ima onomatopejski izvor, ki posnemlje zvok, ki ga volk naredi.
Staroangleški in germanski koreni
Iz tega drevnega korena je prišlo staroangleško besedo "wulf", rabljeno v anglekso-saksonski Angliji in končno modernizirano v "wolf". Protogermanski izraz "*wulfaz*" se je podobno razvil v oblike, kot sta staroangleško "wulf" in sodobno angleško "wolf".
Staronorški vpliv
V norški mitologiji je "ulfr" bila beseda za volk, slavna po Fenrirju, grozovitem volku in sinu trikster božka Lokija. Ta izraz je prispeval k razvoju angleške besede.
Keltske povezave
Keltski jeziki imajo sorodne izraze. Staroirski je uporabil "*cu*", valščina "*blaidd*", kar odraža skupno jezikovno dediščino.
Točna pot besedine evolucije je verjetno vključevala več vplivov in zvočne premike skozi stoletja, a ti koreni pomagajo razložiti, kako je "volk" postal tak, kakor je.