Na primer, naglavna uš (Pediculus humanus capitis) in telesna uš (Pediculus humanus corporis) sta specifični za človeka in za preživetje potrebujeta človeško kri. Sramna uš (Pthirus pubis) lahko okuži tudi druge primate, redko pa okuži druge živali.
Čeprav je torej mogoče, da druge živali prenašajo različne vrste uši, je tveganje prenosa uši z živali na ljudi na splošno majhno. Najpogostejša pot prenosa človeških uši je s tesnim osebnim stikom z okuženim posameznikom ali s souporabo osebnih predmetov, kot so glavniki, krtače, klobuki ali oblačila. Vzdrževanje dobre osebne higiene, izogibanje souporabi osebnih predmetov in pravočasno zdravljenje okužbe z ušmi lahko pomaga preprečiti njihovo širjenje.