Glavnična bolezen hvata: Grožnja za tasmanijsko populacijo

Uvod

Glavnična bolezen hvata (mukormikoz) nevaruje tasmanijski populaciji tega ogroženega bitja. Boolezen, ki jo so vnesli uvožene žabe, povzroča kožna vranca, sekundarne okužbe in smrt hvatom.

Zgodovina

Prvi primeri mukormikoze pri hvatih so bili odkriti leta 1982. Do sedaj je bila prizadeta le tasmanijska populacija hvata. Primeri se zdijo v upadu od leta 1990 naprej, a ostaja potencialno smrtonoša grožnja.

Vzrok

Mukormikozo povzroča glivica Mucor amphibiorum. Normalno okužuje avstralske žabe. Pri tasmanijskem hvetu glivica povzroča kožne poškodbe, ki se razvijajo v vrance, kar prinaša bolečine, okužbe in smrt.

Izvir

Glivica je prišla v Tasmanijo z uvajanjem avstralskih žab s kopna. Hvati s kopna so se razvili skupaj s to žabo, zato imajo imunost proti glivici. Tasmanijski hvat te imunosti nima.

Zdravljenje

Večina smrti povzročajo sekundarne okužbe. Pri ujetih živalih zdravljenje temelji na preprečevanju s higieno in antibakterialnimi, protglivičnimi in protviralnimi zdravili. Do sedaj ni učinkovitega zdravila za mukormikozo samostojno.

Ohranjanje

Divja ohranjanja upajo, da bodo ustvarili imunost tasmanijskega hvata s uvedbo protiteles iz avstralske kopenske vrste hvata. Raziskovalci bodo poskušali to doseči s hranjenjem tasmanijskih mladičev s kolostrom (prva mleko, bogato s protitelesi) avstralskih mater.