Vedenje je mogoče nadalje razvrstiti glede na njihovo funkcijo. Nekatera vedenja so bistvena za preživetje, na primer prehranjevanje in spanje. Drugi se uporabljajo za komunikacijo, kot sta govorjenje in govorica telesa. Spet drugi se uporabljajo za užitek, kot sta igranje iger in poslušanje glasbe.
Vedenja nadzira živčni sistem. Možgani pošiljajo signale mišicam, te se nato krčijo in premikajo telo. Možgani prejemajo tudi signale iz čutil, ki jim sporočajo, kaj se dogaja v okolju. Te informacije nato obdelajo možgani, ki se odločijo, kako se odzvati.
Na vedenje lahko vplivajo številni dejavniki, vključno z genetiko, okoljem in kulturo. Genetika igra vlogo pri določanju našega osnovnega temperamenta in sposobnosti. Okolje ima tudi vlogo, saj lahko naše izkušnje oblikujejo naše vedenje. Kultura vpliva tudi na vedenje, saj nas uči, kaj je sprejemljivo in kaj nesprejemljivo.
Vedenje je mogoče spremeniti z učenjem. To je mogoče doseči z različnimi metodami, kot so operantno pogojevanje, klasično pogojevanje in socialno učenje. Operantno pogojevanje temelji na načelu okrepitve, kar pomeni, da je verjetneje, da se bo neko vedenje ponovilo, če mu sledi pozitivna posledica. Klasično pogojevanje temelji na principu asociacije, kar pomeni, da lahko neko vedenje povežemo z nevtralnim dražljajem. Socialno učenje temelji na principu posnemanja, kar pomeni, da se vedenja lahko naučimo z opazovanjem drugih.
Vedenje je mogoče uporabiti za razumevanje človekove osebnosti, motivacije in vrednot. Uporabljajo se lahko tudi za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj.