1. Socialne interakcije:Komunikacija omogoča živalim medsebojno interakcijo znotraj družbenih skupin. Omogoča izmenjavo informacij o nevarnosti, virih hrane, možnostih parjenja in drugih pomembnih družbenih znakih. Te interakcije pomagajo vzdrževati skupinsko povezanost, vzpostavljajo hierarhije prevlade in omogočajo kooperativno vedenje.
2. Parjenje in razmnoževanje:Pri mnogih vrstah je komunikacija bistvena za iskanje partnerjev in razmnoževanje. Z vokalizacijami, označevanjem vonja ali vizualnimi prikazi lahko živali pritegnejo potencialne partnerje, sporočijo svoj reproduktivni status in sinhronizirajo svoje reproduktivne dejavnosti.
3. Teritorialnost:komunikacija se uporablja za obrambo in vzdrževanje ozemelj. Živali lahko uporabljajo klice, označevanje z vonjem ali vizualne signale za vzpostavitev in oglaševanje meja svojega ozemlja, s čimer druge posameznike odvrnejo od poseganja v njihov prostor.
4. Izogibanje plenilcem in obramba:Komunikacija lahko služi kot opozorilni mehanizem pred plenilci. Na primer, nekatere ptice oddajajo različne alarmne klice, ki svoje sočlane skupine opozorijo na prisotnost plenilca, kar jim omogoči, da se izognejo. Podobno lahko živali uporabljajo govorico telesa ali vokalizacijo, da odvrnejo plenilce in jih opozorijo na morebitno nevarnost.
5. Interakcije med starši in potomci:komunikacija je ključnega pomena za komunikacijo med starši in potomci. Odrasle živali uporabljajo različne signale in vedenje za vodenje, poučevanje in skrb za svoje mladiče. Ta komunikacija zagotavlja preživetje in uspešen razvoj potomcev.
6. Sodelovanje in lov:Komunikacija je potrebna za usklajevanje sodelovalnega vedenja, kot je lov, obramba pred plenilci ali skupinsko gibanje. Živalim omogoča izmenjavo informacij o lokaciji plena, sinhronizacijo napadov in vzdrževanje skupinske koordinacije.
7. Navigacija in orientacija:Pri mnogih vrstah komunikacija pomaga pri navigaciji in orientaciji. Živali lahko uporabljajo slušne ali vizualne znake, da sledijo klicem ali signalom drugih, da najdejo pot nazaj v svojo skupino ali poiščejo določena območja v svojem habitatu.
Komunikacija pri živalih lahko vključuje različne oblike, kot so vizualni signali (govorica telesa, kretnje, mimika in obarvanost), slušni signali (vokalizacije, kliki, žvižgi in pesmi), kemični signali (feromoni in vonjave) in taktilni signali ( dotik in stik). Kompleksnost in prefinjenost komunikacije se med različnimi živalskimi vrstami razlikujeta.