Nekateri psi so bolj nagnjeni k strahu kot drugi, odvisno od njihove pasme, genetike in individualnih osebnostnih lastnosti. Na primer, nekatere pasme psov, kot so nemški ovčarji in dobermanski pinči, se pogosto vzrejajo zaradi njihovih zaščitnih lastnosti, zaradi katerih se lahko bolj bojijo tujcev ali dojemajo določene situacije kot nevarne.
Po drugi strani pa se naučen strah razvije prek asociacij, ki jih pes ustvari z določenimi predmeti, situacijami ali zvoki. Na primer, če ima pes negativno izkušnjo, na primer, da ga je napadel drug pes, lahko to specifično pasmo psa poveže z nevarnostjo, kar povzroči strah pri prihodnjih srečanjih.