Nisem imel pojma, kaj naj naredim ali kam iti. Bil sem izgubljen in zmeden. Sprehodil sem se po ulicah, iskal ostanke hrane in se skrival pred hladnim vetrom, za katerega se je zdelo, da se reže skozi mene.
Začelo se je temno, in začel sem obupati. Nisem mogel najti nobene hrane ali zavetišča in nisem vedel, kaj bom počel. Ravnokar sem se odpovedal in ležal na pločniku, ko sem videl luč, ki prihaja iz bližnjega okna.
Šel sem do okna in pogledal noter. Bila je topla, prijetna soba, na mizi je goril ogenj v rešetki in krožnik hrane. Videla sem družino, ki sedi okoli mize, se smeji in govori.
Čutil sem stisko žalosti. Mislil sem na svojo družino, ki sem jo pustil za seboj v Franciji. Želel sem si, da bi bil z njimi, vendar sem vedel, da to nikoli več ne bo mogoče.
Obrnil sem se od okna in začel odhajati, potem pa sem zaslišal glas.
"Pridi sem, Kitty," je rekel glas.
Obrnil sem se in zagledal deklico, ki je stala na vratih. Oblečena je bila v nočno obleko, lasje pa so bili v kodrih. Na obrazu je imela prijazen nasmeh.
Šel sem k deklici in ona me je pobrala. Nosila me je v hišo in me spustila na tla pred kaminom.
Bil sem tako vesel, da sem bil topel in varen. Zamahnil sem in se drgnil ob dekličino nogo.
Starši deklice so me videli in se nasmehnili.
"Kakšna lepa mačka," je rekla mati.
"Ali ga lahko obdržimo?" je vprašala deklica.
"Seveda lahko," je rekel oče. "Za to bomo dobro poskrbeli."
Bil sem tako vesel. Našel sem nov dom.
Preostanek noči sem preživel spat pred kaminom. Bil sem tako utrujen, da nisem niti sanjal. Pravkar sem mirno spal.
Zjutraj sem se zbudil proti vonju kuhanja zajtrka. Vstal sem in raztegnil, nato pa šel k mizi. Deklica je sedela za mizo in jedla skledo z žiti.
"Dobro jutro, Kitty," je rekla. "Vesel sem, da si tukaj."