2. Rojen v divjini: Nekatere mačke se rodijo v divjih kolonijah in nikoli ne doživljajo človeške socializacije. Te mačke veljajo za divje od rojstva in nimajo enake stopnje ukrojenosti kot domače mačke.
3. Interbreeding: Ko se domače mačke parijo z divjimi mačkami, lahko njihovi potomci podedujejo divje lastnosti in postanejo bolj neodvisni in manj prilagodljivi človeškim okoljem.
4. Pomanjkanje človeškega stika: Mačke, ki nimajo rednih človeških stikov, kot so potepuške ali zapuščene mačke, lahko postopoma izgubijo svoje socializacijske sposobnosti in postanejo bolj strah ali agresivni do ljudi.
5. Okoljski dejavniki: Nekateri okoljski dejavniki, kot so pomanjkanje zavetišča, hrane ali virov, lahko prispevajo, da mačke postanejo divje. Kadar so mačke pod stresom, se lahko zatečejo k vedenju preživetja, ki so bolj značilne za divje živali.
6. Plenilski nagoni: Mačke so naravni plenilci in njihovi lovski nagoni lahko postanejo bolj izrazite, ko živijo v naravi. To lahko privede do tega, da ubijejo majhne živali in potencialno postanejo grožnja lokalnemu prebivalstvu prostoživečih živali.
7. Prilagoditev: Sčasoma lahko divje mačke razvijejo fizične in vedenjske prilagoditve, zaradi katerih so bolj primerne za življenje v naravi. Na primer, lahko razvijejo debelejše krznene, močnejše kremplje in bolj neodvisne lovske navade.
Pomembno je opozoriti, da vse potepuške ali zapuščene mačke ne postanejo divje. Mnoge mačke ohranjajo svojo ukrojenost in družabnost, četudi živijo na prostem. Vendar je nujno, da mačkam zagotovite pravilno nego in socializacijo, da preprečijo, da bi postali divji in potencialno predstavljajo tveganje zase ali okolico.