1. Tropski deževni gozdovi: Veliko vrst papig najdemo v bujnih deževnih gozdovih Južne Amerike, Afrike in jugovzhodne Azije. Ti deževni gozdovi zagotavljajo obilje sadja, oreščkov, semen in žuželk, ki tvorijo primarno prehrano papig. Gosto listje in visoka drevesa nudijo idealna mesta za gnezdenje in prenočišče.
2. Savane in travišča: Nekatere vrste papig, kot sta afriška siva papiga in budgerigar (avstralski budgie), uspevajo v savanah in na travnikih. Za te regije so značilna odprta travišča, posejana z drevesi in grmičevjem. Papige v teh okoljih se prehranjujejo z zrni, semeni, sadjem in žuželkami, ki jih najdemo na tleh in na drevesih.
3. Suhi gozdovi in puščave: Nekatere vrste papig, kot sta papiga Mulga in elegantna papiga, so prilagojene na sušna okolja, kot so suhi gozdovi in puščave. Lahko prenašajo visoke temperature in lahko črpajo vlago iz vegetacije, ki jo uživajo. Te papige so spretne pri iskanju vodnih virov in se lahko zbirajo v bližini vodnih vrtin.
4. Gore: Nekatere vrste papig se zadržujejo v gorskih predelih. Kea, ki jo najdemo v gorah Nove Zelandije, je primer visokogorske papige. Te ptice so prilagojene na nizke temperature in jih je mogoče videti pri iskanju hrane na tleh in v alpskih gozdovih.
5. Urbana okolja: V zadnjih letih so se nekatere vrste papig, kot sta rdečeljubka amazonka in menihski papiga, prilagodile mestnemu okolju. Najdemo jih v mestih, parkih in primestnih območjih, kjer imajo dostop do virov hrane, kot so ptičje krmilnice, sadje in smeti.
Pomembno je omeniti, da niso vse vrste papig enako prilagodljive in da je njihova razširjenost v veliki meri odvisna od njihovih ekoloških zahtev, razpoložljivosti hrane in gnezdišč ter tolerance do človekovih dejavnosti.