Pšeničarji na Galapagoskih otokih so klasičen primer tega, kako se vrste prilagodijo svojemu okolju. Izolirani na različnih otokih so se te ptice razvile v različne telesne in vedenjske lastnosti, ki jim omogočajo izkoriščati specifične vire hrane in habitate.
Prilagoditve kljunov
Najbolj razvidne razlike so v njihovih kljunih:
• Tlačni pšeničarji imajo debele, močne kljune za lomljenje semen.
• Drevesni pšeničarji imajo ožje, točaste kljune za vlečenje žuželkov in sadja iz kore.
• Kaktusovci uporabljajo dolge, oštre kljune za prebod kaktusovih listov in dostop do vode in hranil.
• Vršički pšeničarji imajo majhne, občutljive kljune, primerne za preiskovanje cvetlic in listov.
Naravna selekcija v dejanju
Skozi čas je naravna selekcija favorizirala pšeničarje, katerih oblika kljuna je ustrezala razpoložljivi hrani na njihovih domačih otokih. Ta proces je ustvaril približno 13 različnih vrst, vsaka zasebuje lastno ekološko nisho in zmanjšuje neposredno konkurenco.
Charles Darwinovi opazovanja teh pšeničarjev med njegovim plovom na HMS Beagle so pomagala oblikovati njegovo teorijo evolucije z naravno selekcijo. Danes galapagoski pšeničarji ostajajo živ primer tega, kako organizmi odzivajo na okoljske izzive in se diverzificirajo v nove vrste.